V tem času je zemlja na poljih zaledeni v grude. Praznično obložene mize, pričakovanje, spomini, refleksije, čas kjer sta nebo in podzemlje povezna, čas zimskega solsticija in rojstva novega sonca. Po jesenskem enakonočju, 23. septembra, noči postajajo vse daljše in sonce vedno hitreje “umira”. Ta pojav traja do zimskega solsticija, ko sonce začne navidezno mirovati in se neha pomikati proti jugu. 21. decembra se zgodi zimski sončni obrat in preves temne polovice leta v svetlo.
Ko sta dan in noč enako dolga se rodi novo sonce. Svarožič je sin praboga, glavnega božanstva slovanske mitologije – Svaroga in njegove žene Vide, ki je lunearno božanstvo in boginja lova.
Naši predniki so v tem času kurili kresove in izvajali obred zažiganja drevesnega panja na domačem ogjišču. Čok (hrastov štor s koreninami) je v gozdu izbral gospodar hiše, gospodinje pa so ognjišče obredno očistile. Ognjišče je bilo včasih pomemben vir toplote, središče okoli katerega se je zbirala družina. Dimnik je pomenil povezavo zemlje z nebom, na ognjiščih pa naj bi živeli duhovi prednikov, ki so skrbeli za živjenje, srečo in blaginjo vseh živih. Štor, ki so ga zakurili je moral bit dovolj velik, da je gorel še dvanajst volčjih noči. Pazili so, da je ogenj gorel neprekinoma, saj naj bi s tem pomgali novemu soncu k svoji polni moči. Iz plamenov ognja so tudi vedeževali, pepel pa so hranili v hiši vse do naslednjega leta. Družina je na ogelj metala dobrote (vino, mleko, med, sol in orehe). Da bi počastili rojstvo mladega sonca pa so na ogelj metali brinove veje.
Praznovanje svarožiča se je ohranilo do danes – božič. Ime praznika in njegova vsebina pa sta predkrščanskega izvora. Ime izhaja iz osnove “bog” in končnice s katero so označevali mali ali sin “-ič”. Praznik rojstva odrešenika je kršanstvo začelo praznovati šele v četrtem stoletju našega štetja. Ohranilo pa se je praznovanje sonca v najdaljših zimskih nočeh, v mitologiji ki je povsem skladna z naravnimi cikli, je to le eno od mnogih praznovanj.
V košarici ni izdelkov.