“VELIKI SRPAN” – avgust

Veliki srpan je čas žetve, čas pobiranja sadov. Ta čas so naši predniki povezovali tudi z boginjo Živo, kot stebrom naše življenjske energije.

V tem času je nastopila boginja Živa – boginja življenja in boginja vode. V tem času je nastopila boginja Živa – boginja življenja in boginja vode. Upodabljali so jo kot lepo žensko z bujnim oprsjem in dolgimi lasmi. Njeni atributi so jabolko, klasje in vinska trta.

V ljudskem izločilu poznamo obredja, kjer vodi darujejo jabolko, ki je simbol plodnosti, rodovitnosti in zdravja. Živa je tudi zaščitnica otrok. Predstave o njej in otrocih se zlahka manifestirajo tudi v liku device Marije z malim Jezusom.

V ljudskem izročilu pa najdemo kar nekaj bajk, kjer so vidne vzporednice med boginjo Živo in belo ženo.

Bajka iz Bohinja: ”Na enem izmed vrhov v Julijskih Alpah sedi bela žena. Ima snežno belo obleko, posuto z iskrečimi se dragulji. Če lovec pripleza do nje po strmi in kamniti stezi, se ustavi, očaran od njene lepote, ona pa naredi z roko kretnjo, kot bi ga hotela pozdraviti. Toda, če se drzne priti bliže, mu je usojeno umreti. V trenutku, ko iztegne roko proti njej, ga namreč kamnit plaz potegne v globino. Deviška bela žena joče, polna hrepenenja po zvesti ljubezni in polna žalosti, ker ji bo vedno zanikana. Njene solze kapljajo na zmrznjena kamnita tla, iz katerih poganja čudovit bel cvet, imenovan očnica.”

Zgodba iz Bistriške Planine na Notranjskem: »Pred veliko leti je šla pobožna ženica prav na sveti večer na izvirek po vodo. Ob dvanajsti uri, ko je prišla k potoku, zagleda ženo, nenaravne velikosti, ki je sedela na strmi skali in si izpirala noge v bistri vodi. Bila je po vsem životu kakor sneg. Ženica se prestraši, da skoro kaplje krvi v njej ne ostane. Ko povzdigne spet oči, ni bilo o beli ženi ne duha ne sluha. Ženica zajame vodo in hiti prestrašena domov. Ali kako so se začudili, ko so začeli s korcem piti iz škafa najboljše vino.«

Koroška pripovedka: »Mlad kmet pod Obirjem je bil z vsem nezadovoljen, z ženo, z letino. Ko se je nekoč vračal ponoči domov ob luninem svitu, je za sabo zaslišal prijazen ženski glas: »Sej bob, sej bob!« Pogledal je nazaj preko leve rame in uzrl za seboj lepo žensko, da nikoli take … Že naslednjega dne popoldne je šel na polje in nasejal bob, čeprav je bil še sneg in so se mu ljudje smejali. Njegov vsevek pa je lepo uspeval. Nekoč je na polju spet zaslišal njen glas in mu sledil, toda glas se je odmikal. Ko je naposled prisijal mesec, je ugledal ono lepo žensko pred seboj. Mlad kmet je spoznal, da stoji pred žalik ženo, najlepšim bitjem, kar jih nosi zemlja. »Vse ti dam, kar imam!« je momljal. Ona pa: »Kaj mi boš dajal, ko nič nimaš! Še boba ne bi bilo brez mene …« Nato mu naroči, da mora doma na vsako vprašanje odgovoriti: »Jaz«. Tudi če je še tako mučno. Če prestane preizkušnjo, jo sme spet priti obiskat. Toda preizkušnje ni prestal. Kljub temu jo je šel iskat in blodil po polju. Ko je izza gora prisijal mesec, je spoznal, da je v gozdu, v čisto tujem kraju. V bližini je zažuborel potok, mesečina je bila zdajci svetla kakor sončna luč. Nekje so se oglasile ptice, ki so tako čudovito pele, da je kmetu zastajalo srce v prsih in se mu je zdelo, da bi najrajši umrl. Tedaj je prišel do potoka in jo ugledal, lepo žensko, ki se je kopala v čisti hladni vodi … »O, da smem priti k tebi v bližino!« »Dopoldne si snedel obljubo. Če z mano greš, ti bo v pogubo.« V tem premaga kmeta hrepenenje, kakor je bil, je hotel planiti v vodo. Toda v tem hipu zakrije lepotico megla.«

Naj bo osmi mesec v letu poln hvaležnosti zemlji in dobre energije.