Pravljice o kačah

Odkrij izbrane pravljice, ki se ovijajo na oblačilih nove kolekcije. In ne pozabi: Kača je prijazna – do otrok in ljudi, ki ji ne želijo hudega, kača je poštena, je dobra, je hvaležna, je zaupljiva, je neposredna in včasih tudi neusmiljena, a le takrat ko ji ne vračamo dobrote.

Živela je kmetica z majhnimi otroki, ki jih je, medtem ko je hodila na delo, puščala doma. V skledo jim je, da niso bili lačni, nalila mleka in ker so vse pojedli, jih je pohvalila. Otroci so ji govorili, da ne jedo sami, da k njim hodi jest tudi lep ptiček. Mati je mislila, da z njimi je kakšna mačka, a se je čudila, da otroci pripovedujejo o ptičku. Ker je želela izvedeti, kaj hodi k otrokom, se je potem, ko jim je dala mleka, skrila v veži in opazovala. Kmalu je prilezla bela kača z lepo krono na glavi in se zvila najmlajšemu v naročje. Mati je bila prestrašena. Otroci so božali ptička in ko se je kača najedla, je z glave stresla kronico ter odšla. Mati je otroke spravila na varno, vzela krono in jo položila v skrinjo s prejo. Ko je ded pozimi vil prejo, je kar ni mogel poviti. Žena je razmišljala, da ima mogoče krona kakšno moč, zato jo je vzela iz skrinje in preja je bila kmalu povita. Tudi ko so jo položili v žito, to ni pošlo. Krono so dajali še k drugim stvarem in hiša si je tako opomogla, da je postala najbogatejša v vasi, kronica pa je bila pri njej tako dolgo, dokler so ljudje z belo kačo lepo ravnali. – Slovenske narodne pravljice 

Bela kača ali mati vseh kač postane bela šele v visoki starosti. Na glavi, ki je debela in podobna mačji, nosi krono z diamantom, ki sveti tako močno, da lahko štirje krojači ob njegovi svetlobi šivajo brez drugih sveč. Kdor jo dobi, bo celo življenje srečen, zato so jo ljudje želeli imeti. A težko jo je dobiti, saj je kača, ki je obenem tudi poveljnica vseh kač, izredno nevarna. Ne živi sama, ampak v velikih kačjih gneznih, iz katerih se redko prikaže. Živel pa je kačji lovec, ki je gadom pobiral mast. V skalovju med bukvami je odkril veliko kačje gnezdo in v njem želel odvzeti mast. Pripeljal je tudi pomočnika, saj je menil, da bo kač več kot drugod. Na skalovju je izbral primerno mesto, z enoletno leskovo šibo narisal ris, stopil v njegovo sredino in vzel piščalko, s katero je priklical kače. Pomočnika pa je bilo strah bele kače, zato je splezal na deveto bukev in opazoval dogajanje. Lovec je zapiskal in od vsepovsod so se začele proti risu plaziti rjave, pisane, grebenaste in druge kače ter položile glave v ris. Naenkrat pa prileze bela kača, ki prav tako položi glavo v ris, a nato z repom udari po tleh, da vse kače v trenutku planejo na lovca ter ga do smrti opikajo. Če njegov pomočnik ne bi bil na deveti bukvi, bi tudi njega doletela kruta usoda. – Slovenske narodne pravljice

Svoje dni je hodil majhen deček v gozd po drva. Nekega dne je šel mimo globoke jame, spodrsnilo mu je in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo kač, a prva med njimi je bila kačja kraljica, bela kača z blestečim diamantom na glavi. Deček se je bal kač, vendar mu niso nič hudega storile. Naglo se jih je privadil, le lačen je bil. Videl pa je, kako ližejo kače neki kamen, pa ga je začel tudi sam lizati in ni bil več lačen. Tako je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je sedmo leto minilo, mu je kačja kraljica rekla: »Sinko, ti bi rad šel domov, ali ne?« »Seveda, rad bi šel domov,« ji je odgovoril deček, »samo ne vem, kako.« »Ne skrbi za to,« mu je odvrila kačja kraljica, »toda – gorje ti, ako nas izdaš!« Deček je prisegel kačji kraljici, da je ne bo izdal, potem ji je sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame. Deček je šel vesel proti domu. Vsi domači so se mu zelo čudili, ker so mislili, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga domači prosili in silili, naj jih pove, kje je bil toliko časa. Deček pa se je branil, a ko oni le niso mirovali, jim je povedal, da je bil v jami pri kačji kraljici. Zdaj spet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokaže kačjo kraljico. Šli so k jami. Deček je splezal na deseto bukev in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič – nič, zažvižgal je drugič – zopet nič, zažvižgal je tretjič – in iz jame se je pokazala kačja kraljica, bela kača s kronico na glavi. Žalostno je spregovorila: »Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne boš izdal?« Potem je rekla navzočim, naj ji puste, da se še enkrat obrne. A ko se je obrnila, je podla devetero bukev, le desete ni mogla. Na deseti je čepel deček. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, kajti drugače bi bilo po njemu.  – Slovenske narodne pravljice

Nekoč je živel fant, ki je sam večkrat hodil skozi gozd in čez skalovje. Nekega dne je tam zaslišal glas, a nikjer ni opazil nikogar. Postalo ga je strah, glas pa se je še kar oglašal, dokler le ni zagledal kače. Grela se je na skali ter mu rekla, naj se je ne boji, saj ni hudobna. Je le v kačo zakleto dekle, ki bo rešena, če ji bo pomagal lep mlad fant, tako da se bo z njo poročil. Dečka je oblila groza, zato je tekel domov in vse povedal materi, ki mu je svetovala, naj se kraja izogiba. Fanta pa je vleklo nazaj in vsakič, ko je šel mimo, je videl kačo, ki je prosila, naj jo poroči. Temu se je izogibal, bilo ga je namreč strah, kaj bodo rekli drugi, pa tudi, kako bi to bilo, saj kača nima rok in prstov, sam pa ne denarja za prstan. Kača je zatrdila, da ga bo priskrbela, če ji le obljubi, da se z njo poroči. Izginila je, nato pa se prikazala s prstanoma. Rekla mu je naj da enega sebi na prst, drugega pa njej na rep. Fant bi najraje pobegnil, a si ni upal, nato pa storil, kot mu je velela. Bil je prepričan, da iz tega tako ne more biti nič. V tistem trenutku pa se je tako močno zasvetilo, da ni videl ničesar, ko pa je spregledal, je pred njim stalo prelepo dekle. Prijela ga je za roko in se mu tisočkrat zahvalila, saj je zelo dolgo čakala svojega rešitelja. Stopila sta za pečino in pred njima se je prikazala kot grad lepa hiša, nato pa se s kočijo odpeljala k fantovi materi, ki ju ni prepoznala, saj sta izgledala kot grofa. Sin je mater objel ter jo vzel s seboj. Imeli so tudi veliko svatbo, kjer je bilo vsega na pretek. Mladoporočenca sta živela srečno, mati pa je ostala z njima in pazila otroke. – Za devetimi gorami: slovenske ljudske pravljice

Deklica je med pašo zaspala in med tem odprla usta. Do nje je prilezla kača in ji skozi usta zlezla v telo, ne da bi deklica to vedela. Kmalu zatem se je poročila. Ljudje so se čudili, ker je vedno pila samo mleko in tožila, da jo zmeraj v želodcu nekaj grize. Čez leto dni je rodila otroka, okoli njegovega vratu pa je bila ovita kača. Prestrašili so se, a neka žena je svetovala naj prinesejo skodelico mleka. Ko je kača opazila mleko, se je odvila z otrokovega vratu, popila mleko in se odplazila ven. – Tipni ideks slovenskih ljudskih pravljic

V revni hiši ob Savinji je živela deklica brez staršev, saj so utonili v reki. Šla je v gozd in drevesom tožila o svoji žalosti, ta pa so jo tolažeče božala z vejami. Ko je tako hodila, se je izgubila. Srečala je zajčka in ga vprašala za pot domov. Zajček Kratkorepec ji je odgovoril, da druge poti kot tiste, ki vodi do zelenika, ne pozna, in odskakljal. Deklica je jokala in tavala ter srečala žabo. Tudi njo je vprašala za pot do njenega doma, a žaba Zelenbaba prav tako ni poznala druge poti, kot tiste do malke. Ker se je mračilo, je deklica še bolj jokala. Nato je zagledala kačo in jo vprašala za pot do njene hiše. Oče Kač ji je rekel, da ji bo pokazal pot domov, če bo pogrela njegove kačce, saj jih zebe od takrat, ko ga je zapustila žena. Deklica je odšla z njim v kačji grad in s svojo toplo samo med spanjem grela mlade kačce. Zjutraj ji je oče Kač dal zlat oreh. Dejal je, naj ga stre in prišla bo domov. To je tudi storila in iz oreha je zletel metuljček. Tekla je za njim, da bi ga ujela, ko se je naenkrat znašla pred svojim domom ob Savinji in tako se je vrnila domov. – Slovenske pravljice

Nekoč je živel kraljevič, ki ga je mati zaklela v kačo, ker zjutraj ni hotel vstati in oditi k maši. Takrat je veljalo, da če je mati otroka v kaj zaklela, je to v resnici tudi postal. Kraljica se je zelo prestrašila in rešitelju obljubila toliko denarja, kot ga bo zahteval. Kraljevič – kača pa je rekel, da ga bo rešila le Vida, ki se bo na ta dan rodila. Ko je bila Vida stara štirinajst let, je šla zgodaj zjutraj plet proso. Bila je velika rosa, a trava otresena, nikjer pa nobene stopinje. Spraševala se je kaj je tam hodilo in si tega tudi zaželela spoznati. Enako se je zgodilo tudi drugo in tretje jutro, a takrat se ji je prikazala kača, ki se jo je Vida zelo ustrašila. Ta ji je rekla, da je le začarani kraljevič. Splazil se je k njenim nogam in ji dal navodila za rešitev. Rekel ji je, naj gre po cesti na grad, tam pa naj utrga tri enoletne leskove šibe. Z vsako ga naj enkrat udari, nato pa jih odvrže. Vida je storila, kot ji je naročil, in ko je kačo udarila s tretjo šibo, kraljevič ni bil več kača. Šla sta v grad. Kraj in kraljica sta bila zelo vesela, priredili so veliko svatbo in mogoče tam še danes srečno živita. – Slovenske pravljice