Živa: steber življenjske energije

Avgust je čas žetve, čas obiranja sadov. Naši predniki so ta čas povezovali z boginjo Živo kot stebrom naše življenjske energije.

V tem času se je prikazovala boginja Živa – boginja življenja in boginja vode. Upodabljali so jo kot čudovito žensko z bujnim oprsjem in dolgimi lasmi. Njeni atributi so jabolko, pšenica in vinska trta. V ljudskem izročilu poznamo obrede, kjer se vodi daruje jabolko, ki je simbol plodnosti in zdravja. Boginja je znana tudi kot zaščitnica otrok; njene upodobitve z otroki se danes pogosto zrcalijo v podobi Device Marije z malim Jezusom.

V folklori pa najdemo precej pravljic, kjer so vidne vzporednice med boginjo Živo in belo ženo:

Pravljica iz Bohinja: »Bela žena sedi na enem od vrhov v Julijskih Alpah. Nosi snežno belo obleko, posuto z bleščečimi dragulji. Če se lovec povzpne po strmi in kamniti poti do nje, obstane očaran nad njeno lepoto, ona pa mu z roko naklne pozdrav. Če pa si drzne priti bližje, mu je usojeno umreti. V trenutku, ko iztegne roko proti njej, ga kamniti plaz potegne v globino. Deviška bela žena joka, polna hrepenenja po zvesti ljubezni in polna žalosti, ker ji bo ta vedno odrečena. Njene solze kapljajo na zamrznjena kamnita tla, iz katerih požene čudovit bel cvet, imenovan planika.«

Zgodba z Bistriške planine na Notranjskem: »Pred mnogimi leti je na božični večer pobožna žena odšla k studencu po vodo. Ob dvanajstih, ko je prišla do potoka, je videla žensko nenavadne velikosti, ki je sedela na strmi skali in si v bistri vodi umivala noge. Bila je bela kot sneg. Ženo je postalo tako strah, da v njej skoraj ni ostalo kaplje krvi. Ko je ponovno dvignila oči, o beli ženi ni bilo ne duha ne sluha. Žena pograbi vodo in v strahu oddrvi domov. Kako pa so bili presenečeni, ko so namesto vode, ki jo je zajela, iz vrča začeli piti najboljše vino.«

Pripovedka s Koroške: »Mlad kmet je bil nezadovoljen z vsem – z ženo, z letino. Nekoč, ko se je ponoči ob mesečini vračal domov, je za seboj zaslišal prijazen ženski glas: 'Bob, bob!' Pogledal je čez levo ramo in za seboj zagledal čudovito žensko… Že naslednji dan popoldne je šel na njivo in posejal bob, čeprav je bil še sneg in so se mu ljudje smejali. Njegov bob pa je krasno uspel. Nekoč je na njivi spet zaslišal njen glas in mu sledil, a glas se je odmikal. Ko je končno vzšla luna, je pred seboj zagledal prelepo žensko. Mladi kmet je spoznal, da stoji pred belo ženo, najlepšim bitjem, kar jih nosi zemlja. 'Dal ti bom vse, kar imam!' je zamrmral. Ona pa: 'Kaj mi boš dal, ko pa nimaš ničesar! Brez mene ne bi bilo ničesar…' Nato mu naroči, naj doma na vsako vprašanje odgovori le z: 'Jaz'. Tudi če mu bo težko. Če opravi preizkušnjo, jo sme spet obiskati. A preizkušnje ni opravil. Kljub temu jo je šel iskat in taval po polju. Ko je luna vzšla izza gora, je ugotovil, da je v gozdu, na popolnoma tujem kraju. Mesečina je bila zdaj svetla kot sončna svetloba. Od nekod so ptiči začeli tako lepo peti, da se je kmetu srce ustavilo v prsih in si je mislil, da bi raje umrl. Nato je prišel do potoka in zagledal njo, čudovito žensko, ki se je kopala v bistri, mrzli vodi… 'O, da bi smel priti blizu tebe!' 'Zjutraj si obljubil. Če greš z mano, bo to zate nesreča.' V tistem trenutku pa je lepoto zakrila megla.«

Naj bo osmi mesec leta poln hvaležnosti zemlji in dobre energije.