Svarožič: rojstvo novega sonca
V tem času so tla na poljih zamrznjena v grude. Praznično obložene mize, pričakovanje, spomini in premisleki – to je čas, ko sta nebo in podzemlje povezana, čas zimskega solsticija in rojstva novega sonca. Po jesenskem enakonočju se noči daljšajo, sonce pa »umira« vse hitreje. Ta pojav traja do zimskega solsticija, ko sonce navidezno obmiruje. 21. decembra nastopi zimski solsticij in temna polovica leta se prevesi v svetlobo.
Ko sta dan in noč (navidezno) v ravnovesju, se rodi novo sonce. Svarožič je sin praboga in glavnega božanstva slovanske mitologije – Svaroga – ter njegove žene Vide, ki je lunarno božanstvo in boginja lova.
V tem času so naši predniki prižigali kresove in izvajali obred sežiganja čoka (drevesnega štrclja) na domačem ognjišču. Čok (hrastov panj s koreninami) je v gozdu izbral gospodar hiše, gospodinje pa so obredno očistile ognjišče. Ognjišče je bilo nekoč pomemben vir toplote in središče, okoli katerega se je zbirala družina. Dimnik je predstavljal vez med zemljo in nebom, na ognjišču pa so prebivali duhovi prednikov, ki so skrbeli za srečo in blaginjo živih.
Panj, ki so ga prižgali, je moral biti dovolj velik, da je gorel še dvanajst noči (volčje noči). Skrbeli so, da je ogenj gorel neprekinjeno, saj naj bi to pomagalo mlademu soncu doseči polno moč. Iz plamenov so prerokovali, pepel pa hranili v hiši do naslednjega leta. Družina je v ogenj metala dobrote (vino, mleko, med, sol in orehe), v čast rojstvu novega sonca pa so na ogenj metali brinovje.
Praznovanje Svarožiča se je ohranilo do danes kot božič. Ime praznika in njegova vsebina sta predkrščanskega izvora; ime prihaja iz korena »bog« in pripone »-ič«, ki označuje otroka ali sina. Krščanstvo je rojstvo odrešenika začelo praznovati šele v četrtem stoletju, medtem ko se je čaščenje sonca v času najdaljših zimskih noči ohranilo kot del mitologije, ki je popolnoma usklajena z naravnimi cikli naših prednikov.
